S kolesom na Tajsko – a ti to resno?

»Kaj?! Na Tajsko s kolesom?! Kam pa na Tajsko? Kaj pa morje? A na plaže in otoke ne bosta šla?«

Takšne in drugačne odzive sem dobivala, ko sem z navdušenjem razlagala, da grem letos novembra na Tajsko s kolesom. Res je, da Tajska ni ravno destinacija, ob kateri pomisliš na gorsko kolo. Ravno zato sva bila s partnerjem toliko bolj navdušena. Raziskovanje neraziskanega. Do ideje o gorskem kolesarjenju na Tajskem je prišlo že lani na Madeiri, kjer sva spoznala dva Švicarja. Eden od njiju nama je pripovedoval o gorskokolesarski tekmi v Chiang Maiu, kjer naj bi bili zelo zabavni enduro traili in ne veliko turistov. Slišalo se je popolno. In novembra sva odletela na Tajsko. Naključje je hotelo, da sta tudi oba Švicarja v istem terminu prišla v Chiang Mai.

 

Že takoj po prvi (ne)prespani noči smo se dobili vsi štirje na lokaciji, kjer rdeči taksiji čakajo turiste. Preden sva prišla do tja, sva kolesarila po cesti skoraj pol ure, česar sem se na začetku kar malo bala. Prepričana sem bila namreč, da so Tajci nori šoferji. Vendar pa se še nikjer nisem počutila bolj varno na cesti kot prav na Tajskem.

Rdeči taksiji so primarno namenjeni prevozu turistov do vrha Doi Pui (1685 m), kjer se nahaja tudi večina trailov, ki so označeni v aplikaciji Trailforks. Preden skočiva s kolesi v taksi, je seveda potrebno barantati. Prvotno ceno sva z uporabo pantomime, saj najino znanje angleščine tu ravno ni prišlo v poštev, uspela znižati iz 500 na 400 bahtov, kar je približno 11 €. Plačati dobrih 5 € po osebi za 1100 m višincev shuttla je nesramno poceni. Jasno, to sva ponovila še vsaj devetkrat v najinih 19 dnevih na Tajskem.

Zavedati se je treba, da je situacija trailbuildinga na Tajskem podobna tej v Sloveniji, če ne še hujša ... Traili, ki sva jih furala se nahajajo v narodnem parku Doi Suthep-Pui. Srečala sva par lokalcev, ki so naju prijazno opozorili na lokalne rangerje, ki z veseljem izdajajo kazni. Na srečo nama poti ni prekrižal noben ranger, so pa bili najini dnevi na kolesu kar pestri. Nemalokrat nama je prišel nasproti Tajec na skuterju. Ti so sicer vozili zelo počasi, ampak tisti prvi naju je vseeno presenetil. Z nekoliko hitrejšo vnemo pa sva srečevala motokrosiste. Na žalost je tam kar nekaj trailov, ki jih radi uporabljajo tudi motokrosisti. Oni so tudi eden od razlogov, da so nekateri traili zelo uničeni na določenih mestih. Drug razlog so seveda deževna obdobja. Lokalec nama je pripovedoval, kako je v tistem obdobju fural po trailu skoraj kot bi veslal čez potok. Nekatere najbolj poškodovane traile sva ravno zato odfurala samo enkrat in nikoli več. Škoda, če bi bili vsaj malo dodelani, bi bili namreč odlični. Še vedno pa je bilo kar nekaj zabavnih trailov, ki sva jih z veseljem odfurala večkrat. Določeni odseki nekaterih trailov pa so tudi kar zaraščeni, prava džungla. Prvi razlog je, da jim uradno trenutno ni dovoljeno poseganje v traile oz. kakršno koli vzdrževanje. Drugi pa je ta, da raje počakajo na »burning season«, med februarjem in aprilom, ko lahko dobesedno vse požgejo, saj požiganje ni kontrolirano. Če bi želeli vse posekati, bi to morali početi tedensko, saj rastlinje nenormalno hitro raste.

Nekateri dnevi so bili prava dogodivščina! Še posebej tisti dan, ko je tik pred mano prečkal trail divji prašič. Srce in hkrati moje noge so se za trenutek kar ustavili. Ker je partner vozil pred mano, ni vedel, kaj se za njim dogaja in je mislil, da sem zapeljala s traila v grmovje. Ko sem prišla do sape, sem mu vse pojasnila in sva se oba pošteno nasmejala, ker me jezamenjal z divjim prašičem. Edini traili, za katere nisva rabila rdečega taksija in sva raje »malo« pošvicala, so nama postregli s pogledom na ogromnega Budo na vrhu hribčka. To pa ni bil edini postrežen pogled, na poti gor sva srečala tudi dva rangerja, ki pa sta na najino srečo malicala in nama namenila le sumljiv pogled. Švicala pa nisva toliko zaradi strmine, ampak zaradi 30 stopinj in 80% vlažnosti. Če odmislim savne, nisem še nikoli tako zelo švicala! Nekajkrat sva odfurala enega izmed nama najljubših trailov, ki naju je pripeljal čisto do enega izmed neštetih templjev. Skupaj s Švicarjema pa smo se odpravili na daljšo turo, ki nas je popeljala preko traila Buddha Footprint do vrha Doi Pha Klong (1525 m), kjer sta nas pričakala mali Buda in izjemen pogled. Skoraj vsak dan sva bila nalajana s strani potepuških psov in psov čuvajev. Čeprav ni bilo prijetno, sva kmalu ugotovila, da pes, ki laja res ne grize. Včasih pa so nama tudi mali pogumni lokalci pomagali odgnati pse. Le zadnji dan pa naju je pričakal simpatičen prizor s petimi mladimi kužki v vasici Ban Khun Chang Khian, ki so z veseljem začeli grizljati zadnjo gumo na partnerjevem kolesu, tako da sva vseeno raje nadaljevala pot.

Celotna izkušnja mi je bila izredno zanimiva in zabavna, predstavljala pa je tudi izziv. Kulturni šok, tako na kolesu kot brez kolesa. Če bi koga zanimalo več, me lahko kontaktira na Instagramu - @anjarot.

Piše: Anja Rot

27.12.2022

Deli z ostalimi